MISTIČNOST
Divja Sapa
TI, KI PRIHAJAŠ IZ DAVNINE
DIH DAVNINE
DIH VEČNOSTI
IZ DAVNINE DO KONCA DNI
IZ JUŽNEGA VETRA STKAN
»In Bog je vzel prgišče južnega vetriča in iz njega izoblikoval konja, rekoč:
»Ustvarjam te, oh arabski konj. Na tvoj bicelj navezujem zmago v bitki.
Na tvoj hrbet polagam bogat plen in v nedrja zaklad.
Priznavam te kot eno zemeljskih veličin…
Podarjam ti let brez kril.«
– iz starodavne beduinske legende
Izvor pasme
Natančen izvor pasme je neznan, vendar se njen razvoj zagotovo navezuje na po-sebne življenjske pogoje iz katerih izhaja, torej na polpuščavska področja Srednjega vzhoda, kjer noben konj ni mogel preživeti brez človekove pomoči. Nomadi so vedno živeli skupaj s svojimi jezdnimi konji. Ponosni nanje, so jih gojili zaradi njihove lepote in inteligentnosti, kakor tudi zaradi njihove visoke odpornosti in vzdržljivosti. Arabski konj je po izročilu veljal za Božji dar in tako so v beduinskih skupnostih z njim tudi ravnali.
Prvih sto zahodov njihovega življenja so ga hranili s kameljim mlekom, naslednjih sto zahodov pa so mu v mleko lahko primešali nekaj pesti žita. Po tem obdobju se je žrebe lahko paslo po mehki, suhi travi okoli gospodarjevega šotora. Konj je jedel ječmen ter ob večerih pil kamelje mleko, tako kot vsi ostali člani družine.
Čistokrvni arabski konj je v preteklosti navdihnil fanatično strast do razsežnosti prave verske gorečnosti in je danes cenjen v kobilarnah, ki so pravi templji te vrste. Obsta-ja nešteto mitov, ki se zadevajo izvora arabskega konja. Tradicionalne legende, vključno z zapisano beduinsko legendo, so zavile korenine arabskega konja v tančico skrivnosti.
Asil
Spet druga, prav tako starodavna zgodba pa trdi:»Na začetku je Bog dal Ishmaelu, Abrahamovemu sinu, darilo, narejeno iz meglice in prahu, kot nagrado za Ishmaelo-vo vero in predanost Bogu njegovega očeta. Iz meglice in prahu je prišla prva arab-ska kobila Asil, ki je bila ravno breja in je čez čas povrgla sina. Iz teh dveh daril iz božjih rok so prišli prvi Asil (polnokrvni) arabski konji.« – Whitman Legend and Rea-lity of Blue Star Arabians (Whitmanova legenda in prava narava arabskega konja, poimenovanega Modra zvezda)
400 let preden so zgradili prvo piramido, je bil arabski konj že tako udomačen, da je skoraj prevzel nekatere od tistih človeških lastnosti, ki jih očetje iščejo pri svojih sino-vih: zvestoba, obzirnost in stanovitnost. Za razliko od večine živali, želi arabski konj ugoditi svojemu gospodarju in je pripravljen zanj tvegati celo svoje lastno življenje.
Zapis Majorja Dixon Denham-a
»Redke so okoliščine v človeškem življenju, v katerih je človek zaradi izgube takšne narave tako občuteno ganjen in tole je bila ena od njih. Ni bila žalost, vendar nekaj na las podobnega, s čimer bi jo lahko primerjal, in čeprav sem bil v zadregi zaradi kaotičnega položaja, v katerem sem se znašel, je minilo, kar nekaj dni, preden sem lahko prebolel izgubo. Naj vendarle ostane v spominu, da je bila uboga žival moja opora in tolažba, celo, lahko rečem, moj tovariš na poti skozi mnogo turobnih dni in noči. Vztrajal je in mi zvesto služil kljub lakoti in žeji, ter bil tako pokoren, da je ne-premično stal ure in ure v puščavi, medtem ko sem spal med njegovimi nogami in mi je njegovo telo nudilo edino zaščito pred močnim vplivom opoldanskega sonca. Bil je najhitrejši med vsemi in vedno prvi pri zasledovanju.«
Tako je o svojem arabskem žrebcu, ki je umrl nekje južno od ekvatorja, zapisal Ma-jor Dixon Denham, raziskovalec in častnik britanske vojske, ki je potoval iz Tripolija v Libiji preko Sahare pozimi leta 1823. Arabski konj je dolga tisočletja služil in še vedno služi za vzgled moči in poguma.
Resnična lepota
Resnična lepota in spretnosti arabskega konja – njegova ozka in plemenita glava, majhna in rahlo ukrivljena ušesa, velike svetleče oči, ki so videti kot da bi bile naliče-ne in se obračajo kot velikanske frnikole, hkrati pa je njihov pogled lahko tako nežen kot pomežik deklice, ogromne, poudarjene nozdrvi, ki v polnem galopu poskrbijo, da konju ne zmanjka sape, njegov dolg vrat, velikanske, valovite, žametne mišice in vi-soko plapolajoč rep – mu zagotavljajo videz naravne elegance.
Arabski konj je torej simbol lepote konjev. Izjemno je temperamenten, pogumen, žilav, skromen, visoko inteligenten, živahen, zvest, plemenite zunanjosti, izjemno razvitega sluha in orientacijskih sposobnosti ter močnih tankih kosti in velikega srca. Prav te lastnosti ga delajo tako bajeslovno vzdržljivega in edinstvenega na svetu in njegova neverjetna sposobnost prenosa genskega zapisa na svoje naslednike, ga ustoličuje na mesto princa med konji, ki lahko s ponosom služi z enako odličnostjo kot vojaški konj ali pa kot izjemen model gracioznosti, moči, mističnosti, neustrašno-sti in zvestobe pod mehkim čopičem slikarskega mojstra.
Strast, ki jo vnema čistokrvni arabski konj, je danes lažje razumljiva. Še vedno ga uporabljajo, da neprestano izpopolnjujejo druge pasme in sicer v tri namene: za pa-semske konjske dirke in lepotne razstave, kot jahalnega konja (še posebej za dis-tančno jahanje, v katerem se odlikuje) in tretjič za čisti užitek ob vzdrževanju slavne čistokrvnosti. Mnogi lastniki, še posebno v deželah, od koder konj prihaja, varujejo redke bisere sijajnih kobil in žrebcev. Maroški kralj je na primer zgradil izredno drago kobilarno »Bouzinka« preprosto zato, da bi zaščitil te čistokrvne sinove puščave sko-raj svetega rodu.
Široko odprte oči teh izjemnih bitij razkrivajo njihov pogum, bistroumnost in priprav-ljenost podariti svoje srce in dušo tistim, ki jih ljubijo.
