Arabians Pintar
Aktualne Novice
2013-03-01
Some days ago we had a gtreat visit of Bukra Photography team from Italy. We are introducing some of the first new shots of our horses we are receiving straight out of the camera - no clipping and no retouched!

stran 1/3  |  1 2 naslednja stran zadnja stran
Arabians Pintar
Divja Sapa

TI, KI PRIHAJAŠ IZ DAVNINE
DIH DAVNINE
DIH VEČNOSTI
IZ DAVNINE DO KONCA DNI
IZ JUŽNEGA VETRA STKAN
»In Bog je vzel prgišče južnega vetriča in iz njega izoblikoval konja, rekoč:
»Ustvarjam te, oh arabski konj. Na tvoj bicelj navezujem zmago v bitki.
Na tvoj hrbet polagam bogat plen in v nedrja zaklad.
Priznavam te kot eno zemeljskih veličin...
Podarjam ti let brez kril.«
- iz starodavne beduinske legende

Čistokrvni Arabski konj je v preteklosti navdihnil fanatično strast do razsežnosti prave verske gorečnosti in je danes cenjen v kobilarnah, ki so pravi templji te vrste.

Obstaja nešteto mitov, ki zadevajo izvor arabskega konja. Tradicionalne legende, vključno z zapisano beduinsko legendo, so zavile korenine arabskega konja v tančico skrivnosti.

Druga, starodavna zgodba govori:
»Na začetku je Bog dal Ishmaelu, Abrahamovemu sinu, darilo, narejeno iz meglice in prahu, kot nagrado za Ishmaelovo vero in predanost Bogu njegovega očeta. Iz meglice in prahu je prišla prva Asil Arabska kobila, ki je bila ravno breja in je čez čas povrgla sina. Iz teh dveh daril iz božjih rok so prišli prvi Asil (polnokrvni) arabski konji.« . – Whitman Legend and Reality of Blue Star Arabians (Whitmanova legenda in prava narava arabskega konja, poimenovanega Modra zvezda)

Natančen izvor pasme je torej neznan, toda njen razvoj se zagotovo navezuje na posebne življenjske pogoje, v katerih je bila vzrejena: na polpuščavskih področjih Srednjega vzhoda, kjer bi noben konj ne mogel preživeti brez človekove pomoči. Nomadi so vedno živeli skupaj s svojimi jezdnimi konji. Ponosni nanje, so jih gojili zaradi njihove lepote in inteligence, kakor tudi zaradi njihovih kvalitet v odpornosti. Arabski konj je po izročilu veljal za Božji dar in tako so v beduinski skupnosti z njim tudi ravnali.

Prvih sto zahodov njihovega življenja, so ga hranili s kameljim mlekom. Naslednjih sto zahodov so mu v mleko lahko primešali nekaj pesti žita. Po tem obdobju se je žrebe lahko paslo po mehki, suhi travi okoli gospodarjevega šotora. Konj je jedel ječmen ter pil kamelje mleko ob večerih, kakor vsi ostali člani družine.

400 let preden so zgradili prvo piramido, je bil na ta način udomačen arabski konj, tako dobro, da si je pridobil skoraj človeške lastnosti, ki jih očetje iščejo pri svojih sinovih: zvestoba, obzirnost in stanovitnost. Arabski konj ima, kar je za živali zelo redka značilnost, željo ugoditi svojemu gospodarju in je pripravljen tvegati svoje lastno življenje zanj.

»Redke so okoliščine v človeškem življenju, v katerih je človek zaradi izgube takšne narave tako občuteno ganjen in tole je bila ena od njih. Ni bila žalost, vendar nekaj na las podobnega, s čimer bi jo lahko primerjal, in čeprav sem bil v zadregi zaradi kaotičnega položaja, v katerem sem se znašel, je minilo, kar nekaj dni, preden sem lahko prebolel izgubo. Naj vendarle ostane v spominu, da je bila uboga žival moja opora in tolažba, celo, lahko rečem, moj tovariš na poti skozi mnogo turobnih dni in noči. Vztrajal je in mi zvesto služil kljub lakoti in žeji, ter bil tako pokoren, da je nepremično stal ure in ure v puščavi, medtem ko sem spal med njegovimi nogami in mi je njegovo telo nudilo edino zaščito pred močnim vplivom opoldanskega sonca. Bil je najhitrejši med vsemi in vedno prvi pri zasledovanju.«

Tako je o svojem arabskem žrebcu, ki je umrl nekje južno od ekvatorja, zapisal Major Dixon Denham, raziskovalec in častnik britanske vojske, ki je potoval iz Tripolija v Libiji čez Saharo pozimi, leta 1823.

Arabski konj je dolga tisočletja služil in še vedno služi za zgled moči in poguma.

Resnična lepota in spretnosti arabskega konja – njegova suha in plemenita glava; ušesa, ki so majhna in rahlo ukrivljena; velike svetleče oči, ki so videti kot naličene in se obračajo kot velikanske frnikole, toda njihov pogled je lahko tako nežen kot pomežik deklice; ogromne, poudarjene nozdrvi, ki v polnem galopu poskrbijo, da konju ne zmanjka sape, njegov dolg vrat; velikanske, valovite, žametne mišice in visoko plapolajoč rep - mu zagotavljajo videz naravne elegance. Arabski konj je torej simbol lepote konjev. Izjemno je temperamenten, pogumen, žilav, skromen, visoko inteligenten, živahen, zvest, plemenite zunanjosti, izjemno razvitega sluha in orientacijskih sposobnosti ter močnih tankih kosti in velikega srca. Prav te lastnosti ga delajo tako bajeslovno vzdržljivega in edinstvenega na svetu.

Toda najpomembnejše, njegova neverjetna sposobnost prenosa genskega zapisa na svoje naslednike, ga ustoličuje na mesto princa med konji, ki lahko s ponosom služi kot vojaški konj ali le kot izjemen model gracioznosti, moči, mističnosti, neustrašnosti in zvestobe pod mehkim čopičem slikarskega mojstra.

Strast, ki jo vnema čistokrvni arabski konj, je danes lažje razumljiva. Še vedno ga uporabljajo, da neprestano izpopolnjujejo druge pasme in to v tri namene: za konjske dirke in lepotne razstave, ki so omejene na to pasmo, kot jahalnega konja (še posebej za distančno jahanje, v katerem se odlikuje) in tretjič za čisti užitek ob vzdrževanju slavne čistokrvnosti. Mnogi lastniki, še posebno v deželah, od koder konj prihaja, v ZDA, pa tudi na Poljskem, varujejo redke bisere sijajnih žrebcev. Maroški kralj naprimer je zgradil svojo kobilarno »Bouzinka« za gromozansko ceno preprosto zato, da bi zavaroval te čistokrvne sinove puščave skoraj svetega rodu.

Široko odprte oči teh izjemnih bitij razkrivajo njihov pogum, bistroumnost in pripravljenost podariti svoje srce in dušo tistim, ki jih ljubijo.
SI EN
  fotografije: NUŠA OSREDKAR
© Arabians Pintar 2011
code: arabhorsepromotion.com | XHTML 1.0